v deželi sonca -- končno!

Zadnje čase bi tu lahko objavljali več in obljubimo, da bomo. Dogajanja v vsem tem času pa ni manjkalo in naslednje si res zasluži blogovsko objavo: Kalina se je končno odpravila v Makedonijo -- in jo tudi osvojila!

V začetku septembra smo namreč dobili ponudbo za nastop na tradicionalni prireditvi Kočanski dnevi riža (Кочански денови на оризот), ki poteka tri dni v začetku oktobra v Kočanih in okolici. Seveda smo bili takoj za -- v Makedonijo si želimo iti kot skupina, odkar smo skupaj. Poskrbeti je bilo treba samo, da nas lahko gre toliko, da se lako dostojno predstavimo. In po čistem logističnem čudežu nam je tudi uspelo: uredili smo dopuste in šolske/študijske obveznosti. Celo tako dobro nam je šlo, da smo se lahko v zadostnem številu zbrali tako plesalci kot glasbeniki, da bi prikazali delček vsega, v čemer uživamo.
Na pot smo se odpravili 1. oktobra popoldne in se priključili našim kranjskim prijateljem, glasbenikom in plesalcem MKD KiM, ki so nas na avtobus vzeli na Dolgem mostu. Pred nami je bilo kakih 15 ur vožnje, ampak nekje do hrvaško-srbske meje tega nismo niti opazili, saj se je na avtobusu pelo, igralo in tudi poplesavalo.

Milanu sta pred potjo ata in mama vgradila baterije Duracell.

V Kočane smo prispeli ob devetih zjutraj in se tam do večera poslovili od naših kranjskih kolegov, nas pa je še čakala pot v bližnjo Vinico, kjer smo se na povabilo naše sijajne Fidane lotili zanimivega poskusa: se lahko 12 ljudi nabaše v običajno 3-sobno stanovanje, ne da bi hodili drug po drugem? Odgovor: ja. Fidana ima očitno nadnaravne sposobnosti, saj je za vse načarala mehko in toplo ležišče ter dovolj udobja, da smo se počutili kot doma.

Trikrat hura za Fidano!

Po nekaj uricah počitka, kavicah in drugih dovoljenih poživilih smo se lotili priprav na naš prvi nastop v vasi Zrnovci blizu Kočanov, pred tem pa še generalke v Orizarih. Takole smo se upicanili.

Kalinina srečna trinajsterica

V Zrnovcih smo se s Kranjčani za ogrevanje prijeli v oro, potem pa v družbi skupin iz Bolgarije, Srbije, Črne gore  in Makedonije nastopili z Večerajte, mila mamo (pevke), Praša li, Tinke, majka ti (glasbena skupina) in Mariovsko tresenico (plesalke). Večer je kljub vetru, ki je ropotal okoli vogalov, nam kukal pod kiklce in odnašal glasove, minil super, žal pa je odpihnilo pito pastrajmalijo.

Za dogajanje pred prireditvijo je poskrbela slovenska odprava.

Po prespani noči je sledilo bujenje v bolj sproščenem ritmu ...

Just chillin', bro

Razen za delovno skupino, ki je v Etno hiši v Kočanih imela prav prijeten sprejem pri županu, potem pa smo se še sprehodili po prestolnici belega zlata, kakor tu pravijo rižu, na katerega so (upravičeno) ponosni.

V rižu misice, v nošah Martin in Fidana, tako rekoč predstavnika lokalne skupnosti.

Večerni nastop je v Kočane pripeljal vse skupine, ki so nastopale na festivalu. Do odra pri kulturnem domu smo se skozi center sprehodili v dolgem defileju ter pri tem Kalinkoti tudi zapeli Kumanovsko pole.

Na nastopu smo na oder spravili vso Kalinino razpoložljivo silo: pevke (Večerajte, mila mamo), glasbeno skupino (Moma odi za voda) in plesalce (Proletna igra). In ugotovili smo, da smo med najmanjšimi skupinami, vseeno pa z najbolj raznovrstnim programom. Bravo!

Z gostitelji in vsemi sodelujočimi skupinami smo na večerji poplesavali še do pozno v noč, še pred zoro pa smo se privlekli v hotel Fidana, saj nas je v nedeljo čakal zaključni del prireditve, ki je bil tudi njen vsebinski vrhunec -- žetev riža v vasi Pribačevo.

Še sreča, da imajo danes stroje. Ampak poziramo pa skrajno profesionalno, direkt za na koledar.

Izbrali smo tudi uradno Kalinino vozilo!

Dan je bil dolg, nastopajočih veliko, temperature poletne (blizu 30), vseeno pa smo iz sebe spravili še en dober nastop z Ova e selo, Siten kamen in Našeto selo.
Po sijajni pogostitvi, ki so nam jo pripravili domačini, je zadeva eskalirala v druženje, ob katerem so nas kljub vročini in utrujenosti spet zasrbela stopala.

V družbi lokalnih glasbenikov. Gospod Mone Dimitriev (s tamburo za gajdarjem) je izdelal že več kot 300 tambur!

In takrat se je zgodilo tisto, kar je bilo bistvo vsega: z glasbo in plesom, ki nas tako veselita, smo se vrnili tja, kjer nastajata in imata resničen smisel: olajšati bolj ali manj trdo vsakdanje življenje, za trenutek pozabiti na obveznosti in skrbi. Nastop na odru je vedno lep, a je hkrati vedno nekoliko umeten. Tole je pa tisto pravo.
In tako smo Kalinkoti ostali zadnji: s svojo običajno norostjo smo si prislužili glasbeno spremljavo in slovo pri avtobusu, ki se mu je že nekoliko mudilo, a kaj, ko se živi samo enkrat.

Vsi smo veseli, riž smo poželi!

In ko je ura odbila polnoč, smo se odpravili proti mrzlemu severu, bogatejši za nova znanstva (in vabila), novo energijo in nore spomine, ki nas bodo greli čez zimo. Pa še Martina smo ocmokali za vsenajboljše!
Hvala vsem Kalinkotom, našim gostiteljem in organizatorjem (Aco, blagodarime! I čekame na revanša za pastrajmalija!), dragi Fidani, ki si zasluži naziv matere Tereze in priznanje svetovnega združenja hotelirjev, carskima voznikoma in prijateljem Kranjčanom, s katerimi smo se imeli de best. Kaj bi si sploh lahko še želeli lepšega? Aja, da gremo čim prej nazaj!

(Tole je samo delček utrinkov z našega popotovanja. Kdor želi videti še veliko več, naj skoči v album Kalina v Makedoniji.)