S soncem v srcu

To je bil slogan Kaline, ki ji je bilo zimske otrplosti že krepko čez glavo in je sklenila, da bo pomlad in sonce priklicala s pesmijo. Ali nam je to dolgoročno uspelo, bo pokazal čas, vsekakor pa smo se prvo aprilsko soboto z najboljšim namenom zbrali v kavarni Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani in pripravili koncertni večer makedonske ljudske glasbe.

Dogodek je bil za nas prvi(nski) v več pogledih: zato, ker smo imeli samostojen koncert prvič po treh letih, prvič z instrumentalisti in prvič v tako veliki zasedbi: pet instrumentalistov in pet pevk. Andreja in Jasmina se nam žal nista mogli pridružiti, prva zaradi bolezni, druga zaradi poti v Makedonijo, upamo pa, da bosta lahko to čim prej nadoknadili.
Na prizorišču smo se zbrali ob šestih, se upeli in drugače uskladili do potankosti, tudi na svojstven način pri izbiri obuval, kjer smo se pevke zedinile, da bo tokrat vsaka drugačna!

Pisano -- za srečo! (Devojčinja Stameni so konduri šareni)

Napeto smo opazovali, kako se prijetni prostor muzejske kavarne vse bolj polni, goste pa je pričakalo ubavo makedonsko devojče s kruhom in soljo. Ko je bila ura čas, smo pustili steči še akademskih petnajst (saj smo vendar Makedonci, zaplenili bi nam potne liste ali pa ukinili priimke na -ov/-ski, če bi začeli točno, :-P) in odkorakali na sceno. Po začetni zadržanosti so se grla in prsti hitro sprostili in pokazali smo, da nam je res fajn skupaj ustvarjati glasbo.

Pesmi se je nabralo toliko, da smo jih razdelili v tri sklope, da bi vmes lahko zajeli sapo in shladili prste. Drugi je bil posvečen ženskam (Eleni, Sute, Jani, Jovki, Leni), nikakor pa nismo zanemarili moškega principa. Zato smo opevali Gjureta, ki si nabavi merdžota (konja), da bi upecal dobro bejbo, pa neimenovanega junaka, ki na poti iz gostilne izgubi kompas in pristane v ženskem oprsju, ter vitalnega dedija, ki mu ne pridejo do živega ne medvedi ne kače ne nehvaležni potomci in na koncu pobaše več bab kot povprečen ameriški reper.
V sklepnem delu smo se vrnili na vas, k dvorjenju in vasovanju, in na poti se nam je pridružila tudi naša babička Andrijana. Zelo smo je bili veseli! Družno smo zaključili z neuradno makedonsko himno, Makedonskim devojčetom, ki je zadonelo iz vseh grl v kavarni, in v ritmu so zaplesale tudi naše prelepe deklice iz otroške skupine, da se je vsem milo storilo!
Če vprašate nas, je bil večer prva liga, in za to gre tudi velika hvala najboljši možni publiki, ki nas je bodrila in, upajmo, uživala vsaj pol toliko kot mi. Bravo tudi našim glasbenikom, ki so z orkestracijo in modrim vodstvom profesorja Jovana v kratkem času naredili ogromno, in trikrat hura za Martina in njegov prvi nastop v vlogi glasbenika -- za se te biva, Martine!

Spet se vidmo -- kmalu!

Noč pa je bila še mlada, zato se nismo pustili tako hitro odgnati domov (saj ne, da bi nas kdo podil, v kavarni SEM smo se počutili odlično in z veseljem pridemo še kdaj), zato smo v akcijo spravili še spodnje okončine in lagano, sportski, oddivjali še nekaj tanajboljših or. Nekje okoli polnoči smo se razkropili sem ter tja, čez kak dan pa nadaljujemo v tem ritmu. Vsi, ki so vas zasrbela grla, prsti, pete, vabljeni! Še link na videoposnetek večera.