Seminar je za nami –

 – in teden je bil kar naporen za vse, ki žongliramo službe, šolo, družine, prijatelje, bolj ali manj kosmate ljubljenčke, vmes pa še skušamo stisniti še kako urico spanca. Ampak bilo je hudo dobro in na koncu smo ugotovili, da je bilo vsega čisto prekmalu konec. In kaj vse smo počeli?
Timko nas je poučeval o makedonski glasbi, ritmu in izvirnih inštrumentih. Marsikdo jih je prvič prijel v roko in iz njih iztisnil tudi kakšen zvok, ne da bi ga taisti inštrument v grozi kresnil po glavi ali vsaj nejevoljno ugriznil v prst. No, v rokah izkušenih glasbenikov z mojstrom Timkom na čelu so seveda glasbila pela kot slavčki.
Vladimir nam je pokazal, kako se najlažje orientiraš na odru, potem pa nas je po tem istem odru (pedagoški sobi Mestnega muzeja z zanimivimi rekviziti) še dobro razgibal. Spoznali smo, da se učenja osnovnih korakov in »hvatanja ritma« lahko lotimo čisto sistematsko. Ko nas je postrojil, smo šibali sem ter tja – solo, v parih in četvorkah, da se je kar kadilo. Še sami sebe smo presenetili, da smo sposobni take železne discipline (čeprav se naš učitelj po vsej verjetnosti ne bo strinjal z nami :-) )
Rodna je vzela v roke ženski del ekipe in razmigala naše glasilke – naučile smo se dve enostavni, vendar zelo efektni pesmi. In v svojih vrstah smo odkrile nekaj sijajnih pevk: pri Kranjčanih zdaj izgovor »mi pa ne pojemo« dokončno odpade, pri Kalinkah pa se je (čisto nenamerno) izdala Sara in bojimo se, da nam zdaj ne bo tako zlahka ušla. Da ne omenjamo Gabi, ki je uletela ravno v pravem trenutku, da jo spet okuži etno mrzlica.
V teoretičnem delu smo se vrnili v preteklost – k izvirnim obredom, ki so se na makedonskih tleh gojili ob posameznih letnih časih, opravilih in na različnih življenjskih prelomnicah. V društvih se večinoma ukvarjamo s plesnimi spleti z bolj ali manj zapleteno koreografijo, ki jih vadimo kar nekaj časa in potem plešemo »za publiko«. Jasno, take pesmi in plesi navdušujejo s svojo lepoto in razkošjem, ampak vseeno ne gre pozabiti na preprosto, »nepolirano«, spontano izražanje skozi ples, pesem in nošo, ki izvira iz vsakdanjega življenja. Spomnili smo se, kako vredno je negovanje takih običajev, in spoznali, da se tega mirno lahko lotimo tudi mi, čeprav živimo stotine kilometrov proč.
Vse to smo potem pod vodstvom naših predavateljev združili v nekaj točk in jih predstavili publiki v zaključnem delu koncerta 9. aprila. Upamo, da smo vsaj približno pokazali, kako zelo smo uživali v teh petih dneh sijajnega druženja, ki se mora nadaljevati – naj bo to čez leto ali dve. Za naslednjič pa smo tudi ugotovili, kaj bo še treba postoriti, da bo tako izjemno priložnost za učenje izkoristilo čim več ljubiteljev makedonske folklore.
Spoznanje o vrednosti izvirnega je torej eden glavnih sadov našega druženja – poleg dejstva, da smo prvič nekaj počeli skupaj, in to dobesedno: da smo se prijeli za roko ali pod roko, skupaj zapeli in zaplesali pred publiko. Ni lepšega!
Hvala Zvezi makedonskih kulturnih društev za organizacijo seminarja, in seveda našim trem carskim učiteljem, ki bi jih najraje kar obdržali. Iskreno upamo, da se vidimo čim prej, v Sloveniji ali Makedoniji (ali kje vmes)!

---